Petrin blog

Mučila me je nočna mora, v kateri je razrednik zbral kode naših omaric in na razredni uri ponosno oznanil, da jih zdaj lahko prebrska kadar koli se mu zazdi. Glede na njegove vzgojne podvige v zadnjem času me sploh ne bi presenetilo, če bi kaj takega poskusil tudi v resničnem svetu in za tolažbo si domišljam, da sem dovolj pogumna, da bi mu na vratih omarice¹ pustila sporočilce…

Spoštovani razrednik!

Dobrodošli v moji omarici, naj vam priskočim na pomoč; če iščete mojo skrivno zalogo trave, vas moram razočarati, zadnji joint sem skadila ravno pred začetkom pouka. Kljub vsemu pa niste vlomili zaman, če me spomin ne zapušča, se v kotu pod športno opremo skriva še nekaj požirkov rakie.

Z vsem spoštovanjem, ki ga imate tudi vi do mene

Petra

V sanjah bi še šlo.

1. na notranji strani, seveda

Pozdravljena, Justi. Verjetno si mislila, da mi je zmanjkalo problemov, s katerimi bi lahko zapravljala tvoj dragoceni čas. A globoko v svojem tetkastem srcu zagotovo veš, da se to ne bo nikoli zgodilo. Zato, Justi, te lepo prosim, da se z zadevo sprijazniš in končno začneš reševati moje težave. Kdo pa jih bo, če ne ti? Jaz zagotovo ne. Sicer nisem preveč družabna, a to ne velja za stvari v moji glavi. S težavami se bom spoprijateljila in storila prav vse, kar je v moji moči, da me ne zapustijo. Zato, Justi, potrebujem tebe.

1. Za začetek te prosim, da mi enkrat za vselej poveš, kaj v resnici hočem. Pri tem sploh ni važno, kako boš to ugotovila. Lahko mi bereš iz dlani, lahko me napiješ in čakaš, da ti pove moja zadeta podzavest, lahko ukradeš moj dnevnik, lahko pa me opazuješ iz grma pred hišo. Popolnoma vseeno mi je. Krajše poročilo (od 1500 do 2000 besed v wordu) in najmanj pet možnih življenjskih scenarijev pa mi pošlji na mail do 1.5.2011.

2. Prosim, povej mi, kaj naj z blogom. Še vedno ne vem, kaj bi z njim, ali bolje rečeno, kaj ne bi z njim.

3.  Poročilu iz 1. točke prosim dodaj tudi zloženko z naslovom Kako postati jaz? . Odločila sem se namreč, da bi rada končala nekako tako kot ti. Morda si le domišljam, ampak zdi se mi, da sem primerna za takšen način življenja. Sicer ne bi svetovala ljudem, ker vsi vemo, da bi to vodilo v pogubo in temačne dni brez sonca. Pisala pa bi kaj drugega. Bi se že kaj našlo. In zdi se mi, da bi uživala ob nadlegovanju nič hudega slutečega poštarja. Pri ogromnih količinah čokolade, ki jo zaužijem (dnevno), pa tudi ne bi bilo ravno presenetljivo, če bi se nekega jutra enostavno zbudila debela.

LP, tvoja Petra

P.S.: Prosiiiiim, prosim, prooosim, kupi mi časovni stroj!

Razmišljam, da bi izbrisala blog. Zakaj ga nisem že prej?

Sovražim to svoje spreminjanje. Dosežek je, če kdaj razmišljam vsaj podobno, kot sem pred pol leta. Iz meni pravzaprav neznanega razloga, se mi včasih enostavno zazdi, da nimam pojma in treba začet razmišljat povsem drugače. Restart.

Če bereš ta blog od začetka do konca, dobiš občutek, da ga je pisalo vsaj 5 različnih oseb. In če preberem obajave na začetku, se mi zdi nemogoče, da bi to napisala jaz.

Zato se mi sploh ne zdi več pametno pisati bloga. Lahko ga pustim, tole je zadnja objava, potem pa bog si ga vedi, v katero norišnico so odvlekli avtorico. Lahko pišem naprej, čeprav mi tole deluje vse prej, kot moj blog. Lahko pa ga enostavno izbrišem. Saj ne bi bilo nobene škode. Itak bom pa, ko se mi spet zazdi, začela pisat nov blog, s katerim bom spet težila naključnim obiskovalcem. In čez kakšno leto bom verjetno izbrisala še tega…

Itak nimam pojma, kaj hočem.

Kje je bistvo jesenskih barv, če vsak obarvan list zaliješ z litrom dežja?

»Če ne nehaš, boš letela skozi okno naravnost do Afrike!« je pred vrati moje sobe vpila mati, ker sem spet naredila nekaj narobe, čeprav (spet) ne vem kaj. Dvomim, da me lahko brcne dovolj močno, da bi zares letela do Afrike. Ampak mogoče obstaja še kakšen način. Mogoče ne bi padla samo v grm pod oknom. Ja, mogoče bi se lahko naučila leteti.

Pognala bi mi velika zelena krila, točno taka, ki sem jih nekaj let nazaj hotela izsiliti od Božička. In z njimi bi poletela stran, daleč stran od vsega tega…

Ko že kakšnih 15 minut letim nad oblaki zaslišim nekaj… mogoče trkanje? Ne, samo kamenčki, ki mi jih soseda meče v okno.

»Petra, zresni se! Ne moreš leteli, ker nimaš votlih kosti! Tudi z zelenimi krili ne bo šlo!« ji spet uspe v 20 sekundah brutalno umoriti moje sanje. Točno vem, da je ne morem prepričati niti z planom B (nekje najti zmaja in z njim poleteti med oblake ali  vsaj do prve smreke), zato se pač vdam v kruto usodo in pristanem na idejo, da se gre ven.

Ven, namesto pred računalnik napisat kaj uporabnega za šolski časopis.

….

Talks to the rainbows and to the seas
she talks to the trees
She don’t talk to me
Don’t talk to me

…¹

Spet dokazujem, da bi se še isto sekundo mrtva skotalila pod mizo, če bi napisala kaj dejansko uporabnega. Ali vsaj zanimivega. In daljšega od pet stavkov.

1. Ja, popolnoma se zavedam kako butasto je zganjati foušarijo do mavric, dreves in golobov.

če pa se tako kruto končajo.

Navadila sem se spanja, poležavanja pred televizijo in tega, da se lahko zjutraj smejim budilki v zaslon.  Ni mi treba izvajati različnih atletskih disciplin, da bi ujela vlak. Lahko popolnoma brez posledic berem do treh zjutraj in se potem še odločim, da moram v kuhinjo na sladoled. Spet sem se srečala z doma narejenim kapučinom. Spet mi je postalo jasno, da ponedeljek mogoče le ni človekov najhujši sovražnik.

In kje je problem?

Ne da se mi nazaj v šolo, kjer je moj glavni smisel življenja prepričati profesorico za biologijo, da z reševanjem križank med njeno uro nisem mislila nič slabega.

Itak je vsem jasno, da sploh nisem kofeinski odvisnik, pač pa je za to objavo kriva kofeinska vila, ki mi je dodelila tajno nalogo, da zjutraj tavam po Ljubljani in iščem kavo (beri: cappuccino¹ .

Tole je tudi odgovor na vprašanje Kje in za koliko se dobi kavo tam nekje od železniške pa naprej?, ki bi moralo biti v vseh vodičih po Ljubljani.

Torej:

Trubar, nekje na Trubarjevi, 1,30 €

Pa kelnar je faca.

Pinki, Poljanska c., 0,80 €

Nesramno blizu Poljanske pekarne.

McDonald's, tam nekje na železniški oz. avtobusni, 1 €

Najboljši del je, da ti McPalčko, McCukr in sam McKofe dajo v McVrečko, da se potem pred vrati McZajebavaš, da dobiš vse ven.

en kafič, nekje na Trubarjevi, 1 €

Mini. Ampak za moj okus (ki ljubi grenko in penasto) dovolj dober kofe, da dol padeš in se potem iz samega navdušenja med srečnim smehljanjem valjaš po tleh.

Bar Elipsa, ena ulica desno od Metelkove, 1,10 €

Fotka je švoh predvsem zato, ker je slikana par minut čez 7 zjutraj. Ulice pa ne vem, ker so vsi spomini pred kofetom rahlo megleni.

Če je slučajno komu jasno, kje se še dobi kofe (po možnosti okrog železniške pa do Poljanske) se toplo priporočam za informacije in za izgubljene ljudi prilagojena navodila, kako se pride tja. Hvala.

1. še predobro se zavedam, da ni isto. samo beseda je preveč italijanska za moje pravopisne sposobnosti

14:05 Zazvoni zvonec za konec zadnje ure.

14:07 V gužvi na stopnicah ponavljam že znane in si izmišljujem nove kletvice, ki danes vsebujejo predvsem spolne organe različnih svetnikov.

14:15 Na poti iz šole.

14: 35 Na železniški postaji.

14: 41 Vlak spelje, stojim v gužvi pri skretu in ponavljam v šoli izmišljene kletvice.

15:20 Vlak pride v Kranj.

Zdi se mi enostavno super, da plačujem 60 evrov za mesečno karto, s tem da zadeva potrebuje 40 minut od Ljubljane do Kranja in da teh 40 min stojim zgužvana nekje pri skretu (ki ima leseno školjko, če smo že natančni). In tokrat res ne pretiravam¹ , če rečem, da bi to isto razdaljo moja stara mati na triciklu prevozila dvakrat hitreje. Z zopernim maltežanom v košarici. In vrečko na balanci.

Ampak prometne (oz. železniške povezave) niso edine, ki me danes zajebavajo. Drama s SiOL-om se nadaljuje.

Že dva dni nimam brezžične povezave. In ker gre moja računalniška logika samo do točke, kjer vse dela lepo in pravilno popolnoma samo od sebe, seveda nimam pojma zakaj je tako.

Glede na že vsem dobro znano zdravo kmečko pamet pač prižgem oba računalnika. Ker tudi na drugem ni povezave, pač ne bo nič narobe z računalnikom. Super. Aha, kaj pa če bi potegnila tisto zadevo z zelenimi lučkami ven iz vtičnice? Dobra ideja. Po petnajstih minutah in približno dvajsetih poskusih končno potegnem pravo stvar iz prave utičnice. Zelene lučke ugasnejo. Zmaga!

Polna upanja in ponosna na svoj izjemen dosežek čez 5 minut zadevo priklopim nazaj. Spet zelene lučke. Razen ene. Tiste za brezžično, seveda. Res ne vem, po kakšni logiki mi dovolijo, da se sploh dotikam računalnikov. Okej, odločitev je neizogibna. Poklicala bom na SiOL in počakala, da mi kakšen operater pove, da pravzaprav nič ni (bilo) narobe, dokler nisem potegnila tiste vesoljske zadeve² iz vtičnice. Potem bom seveda trdila, da nič nisem vlekla iz vtičnice, da je samo padlo ven in na koncu operaterja tako izmučila, da se še 3 dni ne bo upal oglasiti na telefon.

In res. Kličem na SiOL. Ampak poskus se (na veliko srečo zaposlenih) konča čez 2 minuti, ko čakam na prostega operaterja. Zakaj? Ko čakaš vrtijo neko glasbo. In ta glasba je bila tako zoperna, da sem se odločila stvar rešiti po svoje.

In res ne morem verjeti, da mi je uspelo. Po logiki pomagaj si sam in bog ti bo pomagal sem potegnila edini kabel, ki je deloval primeren iz printerja in ga vtaknila kamor je pač šel v računalnik. In poglej si ga, internet dela! Sicer ne brezžično, ampak okej.

P.S.: Če brezžična povezava ne začne delovati sama od sebe, bom najbrž res poklicala na SiOL. Samo opozorilo operaterjem, naj si pripravijo pomirjevala in knjige za samopomoč.

1. okej, mogoče malo
2. saj veste, škatla z zelenimi lučkami

Prav tako bom tudi sledila pouku in delala domače naloge. Ne bom zamujala vlakov in ne bom pridno metala kovancev v avtomat za kofe. In ker se baje že po prvem mesecu poznajo naše delovne navade, si poglejmo trenutko stanje:

• Delo med poukom: Zelo natačno in organizirano, saj drugače res ne pridem nikamor. Te žurnalove križanke so precej jebene.
• Ocene: Petka pri matematiki. Tokrat čist brez zajebancije.
• Najpogosteje izrečen stavek: Gospa profesorca, jst se opravičujem, vlak je mel zamudo! / A je frej tuki?
• Denar zapravljen za kavo: 13,10 €
• Retorično vprašanje meseca: Zakaj znam dovolj latiščine, da poimenujem tretji prst na levi roki, vseeno pa (še) ne znam koga strokovno poslati v rit.
• Razmišljamo pozitivno: Adrenalinska vožnja z vlakom je precej zanimiva, vsi tisti zvoki, divji veter, ki piha skozi okno (če se le to enkrat za spremembo odpre in ostane odprto) in vrata, ki se vedno zaprejo ko najmanj pričakuješ. Ah.

Torej: Še vedno delam samo tisto, kar se meni zdi pomembno in še vedno mi nekako uspeva s tem. Pa tudi letošnja serija matematičnih spisov¹  se že piše.

1. Povsem neumesni spisi, napisani med poukom. Ime so dobili po mojem naspoloh totalno najljubšem predmetu, kjer se je stvar tudi začela

Eden najbolj smiselnih in nasploh blazno logičnih ljubljanskih grafitov.

Ne, ne bom zganjala panike okrog tega, da se na most pripenjajo ključavnice. Pravzaprav se mi zdi stvar dokaj simpatična, čeprav izredno butasta.

Ker se sliši precej čudno, je najbolje, da stvar razložim. Simpatičen del je ta, da želijo zakleniti/zapečatiti/zaščititi proti vlomom svojo ljubezen in podobne fore. Butasto pa je vse ostalo. Okej, mogoče ne butasto, ampak vsaj izjemno nepraktično. Ker, kaj bi obupana jaz naredila tisti ključavnici, če (oz. ko) bi bilo konec tistega večnega razmerja? Verjetno nič dobrega. Preklinjala bi dan, ko sem ključ z nasmehom na obrazu vrgla v Ljubljanico in se nad ključavnico spravila z žago. Seveda bi bilo tudi ogromno joka in kile čokolade. Stvar pa bi se končala tako, da bi vso žepnino zagonila za kakšno fejk bazuko, s katero bi potem poskušala (iz napihljivega čolna) sestreliti cel most. Seveda mi tudi to ne bi uspelo, če pa bi se most slučajno res zrušil, bi Ljubljančani vzeli celo zadevo preveč osebno in že so tukaj nove težave.

Osnovno sporočilo te objave pa je to, da če to že počnete, poskušajte vsaj zadeti pravi most.

Ker tole, vsaj kolikor jaz vem, ni tisti most. Je pa tudi res, da po enem tednu v Ljubljani nimam pojma kje hodim, še manj pa, če sem šla slučajno tam mimo že prejšnji dan.

P.S.:  Kaj točno vremenu ni jasno? Včeraj me je na poti na vlak nascal dež, danes me je zasula toča.